Danes bral (ja, v Žurnalu24 😛 ) da informacijska pooblaščenka priporoča izklop Googlovega beleženja zgodovine.
Glede na to, kako izpostavljeni smo velikanu v vsakem primeru to kaj dosti verjetno ne bo spremenilo, ampak vseeno. Ker postopek ni tako logičen kot bi človek mislil, imate tukaj navodila:
Pojdite na http://www.google.com/history/?hl=sl, se prijavite in kliknite drugi plavi gumb za nadaljevanje. Potem v levi vrstici poiščite: “Začasno zaustavi”. To je to.
Stick it to the Man, hehe.
Ocene ogroženosti Slovenije prikladno temeljijo na srednjeveških predpostavkah.
Najnovejši vojaški meganakup bo slovenske davkoplačevalce pustil hladne. Nihče se ne bo počutil varnejšega in če se znova kaj ne zaplete, tudi stroškov ne bo nihče očital. Tovrstne nakupe Slovenci namreč doživljamo kot obroke kredita. Ne referendumu smo se pred leti odločili za Nato, poznali smo ceno, in zdaj jo plačujemo. Nakupi vojaške opreme nimajo nobene zveze z našim občutkom varnosti ali nacionalnega ponosa, s katerim se po navadi opravičuje nakup tako dragih smrtonosnih igračk.
Puške v koruzo. Za državo, ki je bojda nastala kot plod tisočletnih sanj, je Slovenija nenavadno hitro pristala na tezo o koncu zgodovine. Iz občutka nebogljenosti smo namreč od trenutka osamosvojitve potegnili vse potrebne niti, da se danes lahko pretvarjamo, da smo se sposobni zaščititi. In da ne bo nikoli drugače. Od lani so vse naše sosede, razen deklarirano nevtralne Avstrije, članice Nata. In te se ne tepejo med sabo! Če prezremo izkušnje vojn zadnjega stoletja, ko so nas okupirale vse sosede razen Hrvaške, in verjamemo, da se naši potencialni sovražniki skrivajo v Afganistanu, Iraku ali Iranu, smo torej povsem varni.
Slovenska varnostna doktrina torej bolj kot na tisto iz dvajsetega stoletja spominja na srednjeveško. Postavlja nas v čase križarskih vojn in turških vpadov – največjo grožnjo predstavljajo tisoče kilometrov oddaljeni muslimani z nečistimi nameni. Človek se vpraša, ali v 21. stoletju za tako varnost res potrebujemo vojsko.
Napisano po članku Cena za zavezništvo, neobjavljeno.
Strinjam se, da je treba desetletje zaključit in zreflektirat in strinjam se, da ga je bilo konec s 1. januarjem 2010. Priporočam torej Štefančičev članek (nekrolog?) minulemu desetletju … Pokušina spodaj, link tukaj.
Bili smo stalno povezani, toda s poti. V resnici nismo bili nikoli bolj razbiti. Nikoli bolj razpršeni. Nikoli bolj odmaknjeni. Nikoli bolj pasivni. Hej, le zakaj bi šel na ulico – saj sem že kliknil na spletno peticijo in Busha pozval, naj odstopi!? Šur. Le zakaj bi v realnosti storili to, kar smo storili že virtualno? Realnosti nam ni treba več doživeti, ker jo je doživel že naš računalnik. Ne delajte si utvar: če je hotel kdo kdaj uničiti svet, je v tej dekadi zamudil sijajno priložnost. Še več: enkratno priložnost. Če naj bom malce bolj razumljiv: ta dekada je bila idealna za »povojne poboje«. Internet bi sicer vreščal, da je to svinjarija, toda to ne bi ničesar spremenilo. Bush je to dojel, ne. In tajkuni tudi. Če naj omenim le nekatere. In res, ko vse seštejete in to potem zmnožite z našim inteligenčnim kvocientom, se zdi, da smo v tej dekadi zamudili le konec sveta. To je bil naš največji neuspeh.
Po Obaminem govoru sem si pogledal še McCainov arhiv TV oglasov …
Emm … video pove več kot tisoč slik.
Kako bi izgledala žensko-kultna nadaljevanka Sex and the city, če bi bila delana za moško publiko? Bi štirje brezdelni tipi bluzili po New Yorku in kupovali … applove gadgete in govorili o čustvih ter o tem, koga trenutno podirajo?
Verjetno ne. Prvič, moški (razen redkih in zelo nezrelih primerkov) ne živimo v tropih.
Drugič, odnos med intimnimi pogovori in seksom je pri moških in pri ženskah v obrnjeni vlogi. Natančneje: ženske imajo intimne pogovore trezne, za navezovanje stikov z moškimi pa potrebujejo alkohol. Moški lahko pecamo trezni, o osebnih stvareh pa se pogovarjamo izključno pijani. Glavna elementa nadaljevanke se tako obrneta na glavo; če je ženski tabu seks, je moški tabu govorjenje o osebnih zadevah.
New York, 29. junija (STA) – Dvajsetletno vrhunsko manekenko Ruslano Korshunovo, ki je sodelovala z vrsto uglednih modnih oblikovalcev in je bila na naslovnicah časnikov Vogue in Elle, so v soboto našli mrtvo, potem ko je padla iz svojega stanovanja na Manhattnu. Po poročanju ameriških medijev je šlo očitno za samomor, policija pa primer še preiskuje.
Korshunova, ki prihaja iz Kazahstana in je bila posebna zaradi dolgih las in zelenih očeh, je v reklamah in na modnih brveh delala za modne oblikovalce kot so Vera Wang, Christian Dior, Marc Jacobs, Nina Ricci in DKNY. Britanski Vogue jo je leta 2005 označil za “razburljiv nov obraz”, poroča ameriška tiskovna agencija AP.
Po poročanju ameriških medijev je v soboto popoldne padla z balkona svojega stanovanja na devetem nadstropju 15-nadstropnega stanovanjskega poslopja v New Yorku.
Preboj v svet svetovne mode se ji je zgodil, ko jo je agentka Debbie Jones opazila v reviji, ki jo je dobila na letalu, v članku o njenem rojstnem kraju Almaty. “Videti je bila kot iz pravljice in obrnili smo vsak kamen, da smo jo našli,” je povedala Jonesova za Vogue, poroča AP.
Včeraj se je v Veliki predavalnici Ekonomske fakultete odvila nenavadna okrogla miza. Napovedani gostje so bili hot shoti iz managarjeve lestvice top 100 bogatašev. Presenetljiva pa ni bila toliko napoved gostov (pričakoval sem, da se bosta okrogle mize morda udeležila eden ali dva od naštetih) ampak dejanska udeležba. Pazite imena: (copy-paste iz strani EF)
– Branko Drobnak, skupina Poteza,
– Zoran Janković, MO Ljubljana,
– Bine Kordež, skupina Merkur,
– Tomaž Lovše, Diners Club,
– Joc Pečečnik, skupina Elektronček in
– Janez Škrabec, skupina Riko.
Holivud se je zadnjih par let prav mainstreamovsko spravil delati filme, pri katerih je ustvarjalcem ne samo vseeno, ampak kar cilj, da nimajo jasno izražene poante. Ni jih moč razumeti, vsak jih razume drugače ali pa jih razume le del gledalcev. Da smo se znašli sredi tovrstnega navala je najbolj očitno ob ogledu kakšnega vsaj dvajset let starega filma.
Poante so bile tam tudi pri filmih, ki so temeljili na prevratu, navadno tako očitno namignjene že na začetku filma, da točno veš, kaj gledaš in kaj lahko pričakuješ. Do konca si gledal le zato, ker te je zanimalo kako bodo dejansko razpletli oziroma kaj so si zamislili, da se bo zgodilo. Ves čas pa si vedel, kaj gledaš. Alternativa se je pojavila najprej v obliki zares presenetljivih zaključkov, ki jo je začel Šesti čut. Njegov avtor (M. Night Shymalan, sem pogleda na google kako se napiše) pa je ta koncept v seriji filmov, ki vsi temeljijo na povsem enakem triku izpel že kar sam. Gledalci smo se kalupa prenajedli že od enega avtorja.
Karikatura iz financ
To ni političn blog 