M. Mazzini: Na svoji parceli

Ja, še en “fan post” … tale odsek verjetno pove vse.

Kakšen idiot sem, ker plačujem dobrodelnim organizacijam! Najemnik v majhnem stanovanju daje denar ljudem, da lahko vztrajajo v življenjskem slogu, ki si ga preprosto ne morejo privoščiti! Tega ni nikjer na svetu! Javno prosim šefe naših dobrodelnih organizacij, da mi pojasnijo razliko med človekom, ki nima za kruh zaradi prevelike jahte, in onim, ki strada zaradi prevelikega stanovanja? Oba lahko prodata in si kupita kaj primernejšega. Absolutno mora biti svobodna odločitev slehernika, da kupuje, kar hoče; a če se je precenil, zakaj pričakuje pomoč? Če se tole razve, bomo nabirali prispevke za vile ameriških popevkarjev, ki že dolgo niso imeli uspešnice in bi se sicer morali izseliti iz svojih vil. Z veseljem bom prispeval, saj sem že navajen.

Link še ni najboljši, poiščite članek Na svoji parceli in, ja, preberite uvod na dnu strani in se vrnite na vrh ko ga da Mazzini na svoj blog, objavim link do tja.

Edit: Kot obljubljeno, link na njegovo stran.

Nekrolog nula nulam

Strinjam se, da je treba desetletje zaključit in zreflektirat in strinjam se, da ga je bilo konec s 1. januarjem 2010. Priporočam torej Štefančičev članek (nekrolog?) minulemu desetletju … Pokušina spodaj, link tukaj.

Bili smo stalno povezani, toda s poti. V resnici nismo bili nikoli bolj razbiti. Nikoli bolj razpršeni. Nikoli bolj odmaknjeni. Nikoli bolj pasivni. Hej, le zakaj bi šel na ulico – saj sem že kliknil na spletno peticijo in Busha pozval, naj odstopi!? Šur. Le zakaj bi v realnosti storili to, kar smo storili že virtualno? Realnosti nam ni treba več doživeti, ker jo je doživel že naš računalnik. Ne delajte si utvar: če je hotel kdo kdaj uničiti svet, je v tej dekadi zamudil sijajno priložnost. Še več: enkratno priložnost. Če naj bom malce bolj razumljiv: ta dekada je bila idealna za »povojne poboje«. Internet bi sicer vreščal, da je to svinjarija, toda to ne bi ničesar spremenilo. Bush je to dojel, ne. In tajkuni tudi. Če naj omenim le nekatere. In res, ko vse seštejete in to potem zmnožite z našim inteligenčnim kvocientom, se zdi, da smo v tej dekadi zamudili le konec sveta. To je bil naš največji neuspeh.

Hrvaška evrolucija

Hrvaška elita je v Piranskem zalivu očitno trčila v čer, ki se ji reče Evropska Unija. In potonila.

Za Hrvaško je zadnja leta veljalo, da je Ivo Sanader kralj in ljubljeni vodja, Stipe Mesić pa hkratni glasnik razuma in dvorni zabavljač. Zoran Milanović ni obstajal oziroma je obstajal zgolj kot poosebljenje mrtvorojenosti levice.

Zadnji dogodki razkrivajo vse razsežnosti šoka, ki ga je Hrvaški dejansko povzročil njen prvi evropski spor, bockanje s Slovenijo glede določevanja meje. Njegove razsežnosti je nedavno priznal Sanader. In ovrgel teorije o tem, da mu je odhod s premierskega položaja zaukazal Chuck Norris. Ne, odstopil je zato, ker “ni želel trgovati s hrvaško zemljo”. Povedano drugače – fizično ni bil sposoben podpisati kakršnega koli kompromisa. Ni mogel. Ni v njegovi naravi.

Zato se je umaknil in odprl pot Jadranki Kosor, ki si kariere ni zgradila na mačističnem egu. Umik je v hrvaški politiki, kot kaže za Kosorjevo neboleč politični umor Sanaderja, povzročil – vsaj začasno? – debalkanizacijo Hrvaške. Vrnitve za Sanaderja po pol leta preprosto ni bilo več. Hrvaška je – začasno? – postala država, v kateri bi njega in njegove raje kot na oblasti videli za rešetkami.

Ob Sanaderjevem umiku so jajca zrasla tudi Milanoviću in levici. Ne sicer toliko, da bi glasovali proti sporazumu, ki ga je predlagala politična nasprotnica. Ravno toliko, da so mu javno nasprotovali in se glasovanja – diplomatsko – vzdržali. Sedaj pa so dobili še predsednika države.

Evrolucija – dogajanje nekje med evolucijo in revolucijo, ki se zgodi državi in jo naredi evrokompatibilno, če mi je dovoljeno zmišljevati se nove besede – je trenutni vrhunec dosegla ravno z zmago Ive Josipovića. Mesić, donedavno poosebljenje hrvaške zmernosti, proti Josipoviću vsaj zaenkrat  deluje tako, kot je proti Mesiću deloval Franjo Tuđman.

Najboljši dokaz dejstva in moči evrolucije je dal sam Sanader. Ivo se je namreč na drugi krog predsedniških volitev odpravil kot upokojenec, brez drage obleke, brez kravate, brez simbolov moči, a nasmejan in pomalem izgubljen. Kot da je sprejel politično smrt.

Kot da je želel sporočiti, da je dojel.

V Evropi ni prostora za tovrstne politične starce.

Šele zdaj skužil, na koga spominja …

… novi “predsednik EU” ! Pa naj še kdo reče, da nismo na dobri poti 😛