Čas je za cilj

Če koalicija napadalcev ne bo pazila, bo v Libiji “zmagala”, še preden bo ugotovila, kaj bi rada dosegla.

Razmere v Libiji so ena od posledic katastrofe na Japonskem. Ta je preusmerila svetovno pozornost in dala Gadafiju nekaj dni, da si sname rokavice. Jasno pa postaja, da v jedrskem strahu sprejetih odločitev glede Libije ni dobro premislila niti mednarodna skupnost. Napad se je začel in se, kar se tiče začetnih ciljev, torej vzpostavitve območja prepovedi letenja, tudi že zaključil.

Še vedno pa ni jasno, kaj bi posredovalci v Libiji pravzaprav radi.

Amerika se je iz Jugoslavije, Iraka in Afganistana nekaj naučila; poskušala se bo čim prej umakniti in zadeve voditi v okviru Nata. Upajmo, da ne držijo ocene, da je vojno iz častihlepja začel francoski predsednik Nicolas Sarkozy, drugi pa le niso hoteli ostati predaleč zadaj. Če bombe po Libiji padajo le še zato, da se kupuje čas, smo v Jugoslaviji leta 1999. Tam pa se je vsaj vedelo, da je končni smoter avtonomija Kosova. Ali je tokrat zadaj umor voditelja, podpora upornikom ali razdelitev države, še ni jasno. Jasno pa je, da je skeptikov iz ure v uro več, civilne žrtve pa so vse verjetnejše. Jugoslavijo je Nato bombardiral 79 dni.

Objavljeno v Žurnalu24, dne 23. marca 2011

Nesebične bombe za mir in pravico

Napad na Libijo deluje pravično, kot že dolgo nobena vojna. Očitno pa pravica ljubi nafto.

Humanitarna intervencija, kot se reče enemu od redkih preostalih “legalnih” razlogov za vojno, je zelo izmuzljiv pojem. Pomeni, da mednarodna skupnost lahko posreduje ob kršitvah človekovih pravic. Ne pomeni pa, da v tem primeru mora posredovati. To odločitev torej nekdo sprejme – ne da bi upošteval mnenje žrtev, za katere se domnevno bojuje.

Tisti, ki mečejo bombe, torej predpostavijo, da so prebivalci neke države za zaščito svojih pravic pripravljeni žrtvovati svoja življenja in življenja svojih družin. Ne morejo izbrati, ali bi raje tvegali z zdajšnjim režimom ali dopustili možnost, da se njihovi najdražji v statistikah pojavijo kot kolateralna škoda obsežnega bombardiranja. Za vse se predpostavlja, da so heroji.

Po vojnah v Iraku in Afganistanu se vseeno zdi napad na Libijo vsaj tako čist, kot bi vojna v 21. stoletju morala biti. Povod deluje iskreno, blagoslov Združenih narodov je tu, mednarodna koalicija je široka. Pa še Američani se vsaj na začetku niso rinili v ospredje. Seveda pa je v ozadju takšnih odločitev vedno neka sebična računica. In humanitarne bombe vedno najbolj skrbijo pravice ljudi, ki sedijo na nafti.

Človekove pravice. V začetku meseca je ob poročilih o napadih na civiliste v Libiji iz Afganistana pricurljala novica o tem, da je Natovo letalo pobilo devet dečkov, starih do 12 let. Bombo so na njih vrgli, medtem ko so nabirali dračje. Ameriški general se je opravičil. In to je to.

Življenje civilistov v “pravični vojni” ni vredno veliko. Tudi če se ta bije v njihovem imenu.

Objavljeno v Žurnalu24, dne 21. marca 2011.

Katastrofa prihodnosti

Visoka tehnologija se je v boju z naravo na Japonskem izkazala za dvorezen meč.

Novica o potresu na Japonskem se je v petek zjutraj slišala približno tako izredno kot novica, da v Veliki Britaniji dežuje ali da v Sibiriji zmrzuje. Na vse pripravljene Japonce pa je naravi očitno le uspelo presenetiti. In to s čisto surovo silo. Na vsakih milijon potresov se očitno še vedno lahko zgodi tak, ki ga ne pričakuješ.

Presenetil je potres, presenetil je cunami, presenetile so napake na jedrskih elektrarnah. Lekcije? Potres magnitude devet bi Evropo verjetno poslal nazaj v srednji vek. Pač upajmo, da ga ne bo. Cunami bi kjerkoli na svetu povzročil podobno škodo.

Edino, kar se bo verjetno spremenilo, je odnos do jedrskih elektrarn.

Te so zadnja leta v modi kot morda še nikoli, saj se zdi, da so najbolj realističen korak k čisti energiji. Seveda je tudi od Černobila že minilo dovolj let, da so ljudje pozabili, strokovnjaki pa rekli, hej, jedrska varnost ni več to, kar je bila takrat. Zato je bilo toliko težje sprejeti, da se jedrske elektrarne niso kar same od sebe ugasnile. Očitno le ni tako preprosto. Če se je prihodnost še pred nekaj dnevi zdela jedrska, je danes celo kakšen Teš 6 videti prav privlačno.

Ubija počasneje, če nič drugega.

Dvorezno. Če so se nam ob potresu na Haitiju smilili reveži, ki bi ob boljši gradnji preživeli, lahko tokrat samo pogoltnemo slino. Potres je bil za Evropejce lekcija iz prihodnosti. Napredna protipotresna gradnja je preživela potres, ki si ga je težko predstavljati. Hkrati pa je potem s popolnim uničenjem zagrozila napredna tehnologija.

Objavljeno v Žurnalu24, dne 14. marca 2011

Blood Money

A Pakistani court has freed a US CIA contractor after acquitting him of two counts of murder — The acquittal came when relatives of the dead men pardoned him in court. They confirmed to the judge overseeing the case that they had received compensation – known as “blood money”.

Under Pakistani Sharia law, relatives of a murder victim can pardon the killer.

The Pakistani media has reported that the families received 200 million rupees ($2.34m, £1.1m) but US Secretary of State Hillary Clinton denied the US government had paid any blood money (BBC)

Ko že mislš da ne more bit večjih mučk … neverjetno. Torej tudi če celo pride do sojenja in Američanom dokažejo umor, lahko CIA še vedno legalno plača sorodnikom in kupi oprostilno sodbo.