In kaj ne bi bila zarota?

Vsak dan pride na dan kakšna nova resnica o prašičji gripi.

Šur.

Najprej je bilo slišati, da je bolezen prišla iz laboratorijev, ker je preveč kompleksna in nevarna, da bi nastala v naravi. Ko so še številke razkadile in je postalo jasno, da je smrtnost zelo majhna, je vse skupaj veljalo za prenapihnjeno in za distrakcijo pred razsežnostmi gospodarske krize. Dokler seveda ni postalo jasno, da bolezen pravzaprav ni tisto, kar nas bo iztrebilo, ampak bo smrt (oziroma serum za kontrolo možganov) prišla skozi injekcijsko iglo v obliki cepiva.

Vse nas hočejo cepiti, ker bi nam radi vbrizgali strup. Ne, ne strup, samo cepivo ima več stranskih učinkov, kot bi vlade rade priznale. Ne, cepivo v bistvu deluje, ampak ga ne dostavljajo revnim državam, ker bi reveže radi iztrebili.

Posebej zabavne so špekulacije v Ukrajini. Medtem ko jih polovica kriči o tem, kako resno je stanje, da gre za mutirano verzijo gripe (in da je cepivo seveda strup), jih druga polovica kriči, da se tam ne dogaja nič neobičajnega. Z gripo naj bi pretiravala ukrajinska vlada, ker bodo čez dva meseca predsedniške volitv, premierka pa seveda kandidira za predsednico.

Primer lepo berljive zarote najdete tukaj. Stavek ali dva o njenem avtorju pa tukaj. In ja, kaj pa če je vse res in jo skušajo diskreditirati že več kot štiri leta?

Če se stvari ne bi obrnile kot so se in izbruh ne bi bil spompoziran na način kot je bil, cepivo pa bi razvili šele čez kakšno leto, bi brez dvoma brali stvari v smislu “iztrebiti nas hočejo s skrivnostno v laboratorijih razvito boleznijo, ki prizadane predvsem mlade in nosečnice” in “kje je cepivo.” Vrata do naslednjega koraka, ali da je gripa namenjena iztrebljanju hitro rastoče populacije v revnih državah ali nas preprosto želijo iztrebiti gerontokrati, bi se brez dvoma odprla v rekordnem času.

Res se sprašujem, česa pri tej prekleti gripi prestrašene množice ne bi znale zaviti v teorijo zarote.

Aja da ne pozabim, vsak sestavek na temo terorij zarote se začne z “mediji o tem ne poročajo.” Že vidim komentarje (verjetno še teh istih ljudi: “hočejo nas prestrašiti, poanta ni tu ampak povsem drugje”) na članke, če bi o tem dejansko resno pisali.

In posledice, ki bi sledile, ko bi ljudje tem dnevno svežim nebulozam verjeli.

Katedrala

Ljudje se vse bolj omejujemo na osnovne dobrine, milijarde evrov pa gredo za iskanje nezna(t)nega.

Megaprojekti, kot so vesoljska tekma in razvoj jedrske energije ter orožja v 21. stoletju izgubljajo svoj blišč. Vesolje postaja turistična destinacija. Koristnost in zavedanje uničevalne moči jedrske energije sta postali stalnica sodobnega življenja. V času, ko ekološko postaja pomembnejše od velikega in močnega, Cernov projekt Veliki hadronski trkalnik, zbirka presežkov, ostaja eno od zadnjih pribežališč človeške domišljije in hrepenenja po napredku.

Čemu ta milijarde evrov vreden projekt konkretno služi, dejansko sicer razume le malokdo. Luknje v teorijah, ki jih bo zapolnil, in morebitne potrditve obstoja novih delcev sleherniku sveta vsaj čez noč ne bodo postavile na glavo.

Drugače povedano: Vatikana zaradi Cerna, kot je namignil pisatelj Dan Brown, ne duhovno ne fizično (verjetno) ne bo razneslo. Posebnih vprašanj o smiselnosti trkalnika, ki samo za elektriko na leto porabi 19 milijonov evrov, pa v javnosti vseeno ni zaslediti. Še več, zaradi svoje izjemnosti postaja Cern v teh prizemljenih časih zadnja katedrala vere v znanost in njene čudeže.

Objavljeno v Žurnalu24 dne 23. novembra 2009