Zbuja se sredi noči, prepotena in v krikih.
Ščipa se in si dopoveduje, da je človeška in odprta in združena in da morje na njene prelepe peščene plaže ne pljuva trupel in da če jih že, da to ni njena krivda in da je povsem normalno, da sta tista zgornja zoba naenkrat tako špičasta.
Znova iz vseh strani pada, tako po homoseksualcih kot po Cerkvi. Obe politični opciji s politiko deli in vladaj pri svojih volilcih brez truda pridobivata legitimnost, za katero bi sicer morali kaj pokazati.
Je pa desnica tokrat poleg dveh skrajnih možnosti, ki jih imamo volilci po navadi za izbiro, oblikovala še lažno tretjo možnost. Ljudje se po liniji najmanjšega odpora najraje odločamo za zmerne opcije; desnica je zato eno od dveh diskriminatornih možnosti preoblekla v zmerno.
Nehajmo se pretvarjati, da je boj za obstoječe pravice boj za pravice vseh.
Za stabilno življenje človek potrebuje vsaj obet primernega prebivališča in službe, poleg tega pa občutek, da lahko oboje tudi obdrži.
Če je vnaprej jasno, da to ni možno, je njegov status status večne materialne odvisnosti od predhodnih generacij. Vsak zaslužek je za sproti, za plačevanje najemnin, položnic, davkov, prispevkov in sprotnih stvari, ki si jih, ko kmalu spet ne bo imel službe, ne bo mogel privoščiti.
S Sopranovimi je vzorne, pozitivne, osladne like zamenjal kriminalec. Morilec. Prešuštvovalec. Boss.
Ampak, pazi, še vedno mafijozo, ki mu je izbira kariere povzročila tesnobne napade. Ga silila, da se spoveduje psihiatrinji. V tem je keč. To ga je naredilo človeškega … gledljivega. Hej, človek je morilec, ampak ni psihopat. Človek ima vest.
Študij pri nas (sploh kakšno družboslovje), ustvarja pri mladih katastrofalne iluzije. Na trgu je tako na desettisoče ljudi z diplomami, ki imajo v očeh delodajalca povsem primerljive sposobnosti.
Razne komunikologije, filozofije, ekonomije, organizacije dela ipd. proizvajajo praktično identičen kader, ki je v osnovi ravno nekako primeren za pisarniško okolje: so inteligentni, računalniško pismeni, sposobni so napisati slovnično pravilen e-mail, znajo angleško, sposobni so konstruktivno sodelovati na sestankih, komunicirati s strankami … to pa je, kar so odnesli od izobrazbe, nekako to. Ostalo se da na funkcionalnem nivoju priučiti v treh mesecih.
Sedaj pa se postavi v vlogo delodajalca: če potrebujem nekoga zgolj z omenjenimi sposobnosti, ga seveda ne bom plačal več kot toliko, za kolikor je pripravljen delati najcenejši še primeren; seveda ga ne bom zaposlil, če jih za njim v vrsti stoji nepregledna množica, ki so pripravljeni delati honorarno; seveda ga bom odpustil, če si ga ne morem privoščiti, ker lahko jutri spet najdem novega. Ko objavim delo, bom dobil vsaj sto, če ne tisoč prijav. Seveda bom zaposlil nekoga, ki ga poznam ali mi ga je nekdo priporočil, ker mi je v osnovi vseeno, koga vzamem, mi bo pa morda kdo sedaj dolžan uslugo oz. zanj odgovarja tisti, ki mi ga je priporočil.
Primer, o katerem govoriš, tako žal ni omejen samo na študente; pred tem scenarijem te ne ščiti niti redna zaposlitev. Stvari se bodo seveda spremenile – ampak kot kaže, še bistveno na slabše.
Ne vem, kaj študiraš, ampak statistično je zelo verjetno, da ti magisterij ali doktorat ne bo prav nič pomagal pri zaposlitvi oziroma ti bo, če nimaš stvari napeljanih vnaprej in nimaš delovnih izkušenj, verjetno še škodil. Pri sebi se vprašaj; za kaj bi me delodajalec zaposlil? Kaj znam bolje, kot kdo drug? Kako mu lahko prinesem toliko denarja, kolikor ga stanem? In morda najpomembneje; bi na mestu delodajalca sama vzela ravno sebe in kako dobro bi se pri tem plačala (upoštevaj bruto zneske)?
Če nimaš prepričljivega odgovora na ta vprašanja, bodo edine službe, na katere ciljaš, tiste, kjer bodo med petsto kandidati iskali generičnega zaposlenega, ki bo najbolj poln mladostnega elana in bo delal za najmanj denarja. Diplome in doktorati gor ali dol. Podjetja v Sloveniji večinoma krvavijo in če te bodo videla kot strošek, ki se ne povrne, nimajo nikakršnega manevrskega prostora, da bi skrbela za tvojo dobrobit.
Ključni generacijski križ je logika študija in študentsko razmišljanje, češ, saj sedaj smo pa špica generacije, starši in okolica ne pričakujejo drugega, kot da končam študij, potem bo pa že služba pa stanovanje pa družina. In potem se po diplomi celotna generacija vpiše še na magisterij in si podaljša iluzijo še za nekaj let. Ko konča, pa šok. Dokler si lahko rečeš “študent” se zdi vse v redu; dejstvo pa je, da si po 23. letu ne glede na status predvsem “reven odrasli človek.”
In kaj lahko še storiš?
Ne vem, koliko sem primeren, da delim tovrstne nasvete, ampak jaz bi ti predlagal, da se za začetek poglobiš vase in se podrobno stestiraš; v čem si dejansko dobra, kaj si dejansko želiš? Razne brezplačne karierne teste, ki se po mojih izkušnjah pokažejo kot presenetljivo natančni, najdeš tudi na spletu.
Kaj te veseli (ali te je veselilo) kot hobi, bi lahko bila prihodnost v tem? Kakšne karakterne lastnosti imaš, ti pri željenem poklicu koristijo ali škodijo? Kako ambiciozen človek si – želiš priti do spodobnega življenja ali na vrh sveta? Ko to ugotoviš, v skladu z novo ugotovitvami naboru že dobljenih dodaj nova znanja, ki jih drugi morda nimajo, trg pa jih potrebuje. Če te pri željenih delih izloči slabo znanje nemščine, se ti verjetno bolj splača izpiliti nemščino kot pa se učiti za izpit iz socialne pedagogike.
Še en talent, ki ga imamo diplomanti naše generacije je namreč učljivost, ki pa je pogosto ne znamo uporabiti sebi v prid.
Če ne najdeš odgovora, zakaj bi delodajalec med deset tisoči kandidatov vzel ravno tebe, ga tudi on verjetno ne bo. Nikakor ne gre za študentski problem; nasprotno, pogosto se (v realnem sektorju, seveda) odpušča ravno predobro plačane zaposlene, ki ne upravičijo plače in se jih nadomešča s honorarci in študenti. Edini srednjeročni odgovor, ki ga jaz vidim je, da postaneš v nečem, kar te zanima, te motivira, ti karakterno ustreza in kar hkrati delodajalci potrebujejo (in so za to pripravljeni plačati), res dobra. In ne vztrajaj v panogi, če ni perspektivna, s tem ne koristiš nikomur.
Delovanje trga dela se ne bo spremenilo čez noč in če se boš pri 26. obremenjevala z njim, boš zamudila življenje. Najbolje ga korigiraš, če se mu prilagodiš.
Zapis je bil mišljen kot odgovor na Izpoved odpuščene študentke o resničnem stanju na trgu dela.
V praksi je nastal zapis, katerega si želim, da bi prebral, ko sem se pri 26. letih ukvarjal s podobnimi težavami.
Da nobelovo nagrado za mir dobi EU se zdi podobno nebulozno, kot ko je to nagrado prejel predsednik ZDA Barack Obama, preden je sploh uspel karkoli storiti.
Ne bi rekel, da je čisto tako. Prvič, tudi nagrada Obami ni bila čisto napačna. Četudi ni na videz storil ničesar. Če pogledamo celovito, je storil ogromno: izzval in premagal je politiko Georga Busha. Samo s tem, da se je podal v bitko in zmagal, je zagotovo naredil ogromen doprinos miru. Da, morda bi uspelo komu drugemu in ne, ni bil predsednik v miru ali celo miroljuben predsednik, je pa vsaj ustvaril občutek, da je v Beli hiši znova zavladal razum. Ki se ne bo postavljal proti vsemu svetu in začenjal novih vojn za izrazito lastno korist. Precejšen dosežek in verjetno najbolj trajen in konkreten doprinos k miru tistega leta. Ampak sem že zašel …
Torej, EU. Na srečo sem si danes le prišel na tekoče, kdo se sploh omenja za letošnjega dobitnika in ven mi je najbolj skočila EU. Čeprav se ni omenjala za favorita, se je zdelo nekako logično. Za trenutek odmislite evrokrate. Ja, res je, osnova EU so $$$, pardon, €€€, kot je to pri praktično vsaki drugi stvari. Ampak da lahko Evropa trguje, mora v njej vladati mir. Kupljen, neoliberalni mir, če je treba, ampak mir. Ne zdi se mi narobe, da je Norveški odbor za Nobelovo nagrado ta trenutek izbral, da opomni, da je EU dejansko tudi garant miru.
S krizo je EU zmanjkalo korenja in pričela je vihteti palico, kar maje podporo njenemu obstoju. Marsikdo že dela ekonomske računice, ali bi v njegovi državi bolje živeli z ali brez EU. Podobne računice so se delale tudi ob razpadu Jugoslavije. Tudi tam pa ni šlo le za blagostanje in podobno kot EU je bila tudi Jugoslavija poleg projekta prosperitete tudi projekt miru na področju. Slabe gospodarske razmere so pripeljale do točke, ko so ostale le še ekonomske računice v kombinaciji z najnižjimi čustvi. In potem je počilo.
Na blagostanju utemeljeni evropski mir je vsaj v nekaterih delih ogrožen. Standard ponekod že kar nekaj let pada, najhujše pa še pride. Bližnja prihodnost niti ne namiguje več na upanje ali hitre rešitve. Ljudje izgubljajo(mo) živce, enoznačno dojemanje optimalnega in prihodnosti, kar je bilo hrbtenica evropskemu projektu, je pod velikim vprašajem. Brez strahu in vmešavanjem politikov in evrokratov pa je treba v tej enačbi preprosto upoštevati element miru, ki je bil, tako kot posledica Jugoslovanskega tudi posledica Evropskega združevanja.
Zgodovina se ne konča, le včasih se zamrzne ali upočasni. Bi Jugoslavija počila tako krvavo kot je, če bi, recimo leta 1989, dobila nobelovo nagrado za mir?
Vratolomno. Po osmih porazih Boruta Pahorja jeseni čakajo še predsedniške volitve, za katere niti v stranki nima jasne podpore. Kako milostni smo volilci do poražencev?
Prvega v seriji velikih porazov je Borut Pahor, takrat še kot predsednik vlade, zabeležil aprila lani. Na referendumu je bil s kar 80 odstotki proti zavrnjen vladni zakon o malem delu. Za tem sta se zrušila še pokojninska reforma in zakon o preprečevanju dela na črno.
Po dolgih mesecih je sledilo glasovanje v zaupnici vladi. Tudi tega vlada Boruta Pahorja ni prestala. Sledile so volitve. Njegova stranka je izgubila okoli dve tretjini glasov in poslanskih mest ter iz najmočnejše stranke padla na tretje mesto.
A tu se impresiven niz porazov še ne konča. Takrat še v vlogi premiera je Pahor po volitvah kandidiral za predsednika parlamenta. Ker ga Zoran Janković ni podprl, je to mesto na koncu pripadlo Gregorju Virantu. Pahor je ponovno izgubil.
Potem je na referendumu padel še družinski zakonik, ki ga je ravno tako pripravila njegova vlada.
Še preden je dočakal najnovejšega, če prav štejem, že osmega v seriji porazov, se je že spustil v novo negotovo tekmo. V času, ki so mu ga dodelili za prepričevanje delegatov kongresa, da ga ponovno izvolijo za predsednika stranke, je napovedal kandidaturo za predsednika države. Analitiki in osnovna politična logika so napovedovali, da bo pred kandidaturo za predsednika predal tekmo za predsednika stranke. Tega ni storil. In izgubil.
Sedaj se je postavil v očitno nezavidljivo politično situacijo. Kako bo prepričal državo, če ga še v stranki nočejo za predsednika?
Kar je še huje: ne gre le zato, da ga nočejo za predsednika stranke. V stranki, ki jo je vodil 15 let, ga številni ne bi podprli niti kot kandidata za predsednika države. “Pred petimi leti smo ljudi prepričevali, naj volijo Danila Türka: naš je, lev je. Kako naj jih letos prepričamo, naj namesto zanj volijo za Pahorja? Prosim, povejte mi, v čem je boljši od Türka?” se je včeraj na kongresu javno vprašal eden od delegatov.
Po zadnji javnomnenjski anketi Dela, izvedeni pretekli teden, bi Türka raje kot Pahorja za predsednika države raje videlo kar 52 odstotkov siceršnjih volilcev SD. Zato se je še pred kongresom odločil nagovarjati širše volilno telo in vse bolj nagovarjati tudi desne volilce.
S kandidaturo za predsednika države je tako znova poudaril svojo spravno-državotvorno vlogo in razmišljanje, ki mu je služilo kot predsedniku parlamenta in škodilo kot predsedniku vlade. Glede na to, kako dobro se v tej vlogi znajde se res zdi, da je bila njegova kandidatura za predsednika države samo vprašanje časa. Zakaj si je moral nekdanji poslanec, predsednik parlamenta, evropski poslanec, premier in predsednik stranke pred tem škoditi s tako impresivno serijo porazov, pa je drugo vprašanje.
Morda pa je prišel do zaključka, da Slovenci pravzaprav nimamo težav s poraženci. Lani sem ugotavljal, da je desnica pod primatom Janeza Janše izgubila kar pet od šestih parlamentarnih volitev. Vseeno bi težko rekli, da gre Janši ali SDS v političnem smislu pretirano slabo. Ker ni videti, da bi Pahorja teža porazov posebej obremenjevala, se lahko zaenkrat le pustimo presenetiti.
Objavljeno kot komentar na zurnal24.si dne 3. junija 2012
Odločitev. Slovenci smo po uresničitvi tisočletnih sanj znova zadremali. A izbira ostaja naša.
Zdi se, da so bile še včeraj za Slovenijo dovoljene sanje, danes pa je neki čisto nov dan. Počasi smo se navadili, da je bila to, da je država vsako leto uspešnejša in pogoji vse lepši, izjema. Faza. Da v resnici ni tako. Da bo treba spremeniti ustavo. Da kot država obstajamo premalo časa, da bi vedeli, kaj storiti, ko gre slabo.
Tisti kolikor toliko mladi, ki so v življenju računali na uspeh na podlagi lastnega znanja in sposobnosti, gledajo čez mejo. Saj ni čudno: zdi se, da se namesto za ustvarjanje priložnosti ves denar tu porabi za ohranjanje preživetega stanja. Samozavesti za spremembe ni.
Zadnjič sem v neki oddaji na nacionalki zasledil optimističen pogovor voditelja z gostjo, ki sta skupaj ugotavljala, da se je brezposelnost v krajih na meji z Avstrijo zmanjšala, saj da vse več ljudi hodi na delo čez mejo. Ampak da je škoda, da je jezik nekaterim taka ovira. Hja. Torej škoda, da imamo svoj jezik? Ko je treba za službo obžalovati materni jezik, je jasno, da nekaj resno ni v redu.
Podobno je, recimo da v šali, kolega preklel borca za slovensko severno mejo Rudolfa Maistra. Kaj mu je bilo treba dele Štajerske priključevati Sloveniji? Mar bi ostali pod Avstrijo! Življenjskega standarda in perspektive menda sploh ni več mogoče primerjati. Kriza, od začetka katere so že ene olimpijske igre, nam je Slovencem načela nacionalno samozavest.
Sreča v nesreči je, da imamo po novem, kot kaže, vsaj izbiro, komu bomo sledili. Poleg Nemčije in Avstrije se je na zemljevidu pojavila Francija. Hollandova francoska revolucija ideološko vsaj malo spominja na nedavno ameriško, Obamovo. Tvegano upanje proti strogosti in disciplini. V nasprotju s časom pred 200 leti lahko tokrat vsaj samostojno izberemo, komu bomo sledili. Nova habsburška monarhija ali nove Ilirske province? Katera pot nam bo vrnila samozavest, da začnemo znova ustvarjati za svojo usodo?
Objavljeno kot kolumna v sobotnem Žurnalu dne 26. maja 2012
Hlapci. Živimo v državi, v kateri nihče ni zadovoljen, a nihče ne bi ničesar spremenil.
Zadnjič sem govoril s kolegom, ki ima nekaj mesecev starega otroka. Za te čase že tipična situacija: z dekletom živita v stanovanju v lasti njenih staršev, on opravlja več različnih del. Pogovor je nanesel na generacijo pred nami, ki si ji je v množici primerov še uspelo postavili tradicionalno prevelike hiše. “Ampak zato jim je pa zdaj toliko težje,” je pripomnil.
Dober poudarek. In resničen – hej, če nekega življenja nikoli nisi poznal, ga tudi ne moreš pogrešati. Podobno smo videli ob nedavni zaplembi hiše v Litiji za v osnovi bagatelen znesek. “Hiše pa ne! Ja kako bodo pa živeli?” Ker če vzamejo hišo, ti preostane le še obcestni jarek ali zavetišče? Aja, seveda, razen če je nikoli nisi imel. Potem je logično, da si v podnajemu kot “študentska,” “mlada” in ne vem še kakšna družinica. Dokler ne dobiš kredita na 50 let. V tem primeru pa vse štima. Seveda.
No, od drugega kolega sem slišal, da se bo njegov oče, srednješolski profesor, upokojil. In da računa na slabih tisoč evrov pokojnine. Torej tisoč evrov zagotovljenega prihodka. Do smrti. Za službo s tako mesečno plačo se ti bo danes v Sloveniji prijavilo sto ali več diplomirancev. Medtem pa je na prejemniški strani spektra slovenske socialne utopije to očitno pač zaslužena pokojnina. Če zanjo je denar ali pa ne.
Državo imamo v stanju, ko noben ne more reči, da je zadovoljen. Hkrati pa se vsi bojijo spremembe in vsakič znova obkrožijo “proti”. Norost je ponavljati isto stvar in pričakovati drugačen rezultat, se glasi Einsteinu pripisani citat. Ali počnemo kaj drugega?
Dokler “socialna država” nekaterim omogoča ohranitev privilegijev, drugim pa zgolj absurdno obremenjuje plače, je resno rezanje preživetih služb in privilegijev še najmanjši potrebni pogoj za dolgoročno ohranitev socialnega miru.
Objavljeno kot kolumna v sobotnem Žurnalu dne 31. marca 2012
Hmja. Kony campaign.
1. Če bi belci črne afriške otroke končno čustveno videli enako kot svoja blontna deteta – in ne kot oglas za to, da je pač nekdo v k. in se lahko dobro počutiš s tem, da mu daš evro – bi se obraz rasizma resno zamajal. Torej, ista čustva do črnih afriških otrok (ali azijskih, ko smo že pri tem) kot do raznih izgubljenih punčk Maddie ne bi dopustila tega iz zgolj tolerance (in ne empatije) izhajajočega rasizma, ki se ga gremo sedaj.
2. Če do tega pride, če namesto tolerance in kupovanja odpustkov pride do prave empatije z afriškimi otroci, se po drugi strani končno odpre univerzalna možnost zahoda, da na podlagi argumenta humanitarne intervencije prepriča javnost v “”humanitarno”” vojno. Ki jo potem lahko, sploh z argumentom, da je treba prijeti tiste, ki so zločine zagrešili do 20 let nazaj, začne v marsikateri afriški državi.
3. Če je zahod prišel do sklepa, da je treba doslej imepriju koristni rasizem do afričanov končati, da bo tako lahko iz želje po surovinah in zaradi lastnih geopolitičnih ciljev začenjal humanitarne intervencije, je to dobra ali slaba stvar? Predpostavljena pardigmatska sprememba bi vsekakor imela daljnosežne posledice.
Dober odlomek na temo empatije: A Time To Kill Closing Arguement
To ni političn blog 