Če bi Fritzla dobili pred petnajstimi leti, bi bil danes verjetno že na prostosti.
Kljub vztrajnemu zatrjevanju medijev, da gre za pošast, so fotografije Fritzla na sodišču razkrile, da za pošastnimi dejanji dejansko stoji človek. Na sodišče ni prišel kot Hannibal Lecter, priklenjen na voziček in pokrit z masko, ampak kot nekdo, ki je zadnjih 24 let utajeval davke. Urejen starejši moški, ki si obraz zakriva zato, ker ga je sram, da je na sodišču in se neuklenjen bojuje za čim nižjo kazen. Človek, ki za dosego nedojemljivih ciljev uporablja razum in pragmatizem.
Streznitvena je že zmožnost pravne kategorizacije Fritzlovega početja. Njegov zločin je s prevodom v pravni jezik postal univerzalen, realen in trivialen – če umora otroka Fritzl ne bi priznal, bi mu ga težko dokazali, menijo avstrijski pravniki. Hipotetično: če bi ga prijeli pred 15 leti, ko je bila hčer v kleti že deset let, bi bil Fritzl do danes verjetno že na prostosti.
Primer Fritzl se je na sodišču iz sprejemljive zgodbe o blaznosti spremenil v novo zgodbo o Auswitzu. V strahovit opomnik neskončne fleksibilnosti človeške etike.
Objavljeno v Žurnalu24 dne 19. marca 2009