Življenje posameznika je največ vredno takrat, ko ga je v praksi že konec.
Ljubezen mogočnih voditeljev do malega človeka se očitno pokaže takrat, ko se pojavi dvom, ali je ta človek sploh še živ. Silvio Berlusconi, ki je želel Romom pobrati prstne odtise in je znan po brezčutnem odnosu do imigrantov, se je v petek čutil dolžnega spisati zakon samo zato, da reši življenje. Življenje ženske, ki bi ji večina iz človekoljubnih razlogov pustila umreti.
Podobno je leta 2005 ravnal takratni ameriški predsednik George Bush, ki je dopust prekinil za podpis zakona, ki bi preprečil evtanazijo ženske v vegetativnem stanju. Ko je istega leta zalilo New Orleans, je za prekinitev dopusta potreboval dva dni.
Primera pokažeta zanimivo verigo odgovornosti za smrt posameznika. Življenja osebi, ki se iz kome ne bo več zbudila, nočejo odvzeti niti njeni najbližji niti zdravniki. Pravica do smrti se dolga leta išče na sodiščih. Na koncu mora etično odgovornost za tako smrt prevzeti vodja države. “To bi bil umor. Nisem Poncij Pilat,” je poseben zakon branil Berlusconi.
Objavljeno v Žurnalu24 dne 10. februarja 2009.
To ni političn blog 