Zadnje volitve osamosvojiteljev

Prezrti. Bliža se čas, ko bodo na oblast prišli tisti, ki so odrasli že v Sloveniji. In ti bodo zelo jezni.

Politična ura se je pri nas ustavila leta 1991. Takrat stari so se upokojili, takrat mladi prevzeli oblast, takrat otroci pa smo do danes ostali otroci. Dobesedno: meja, ko se od doma odseli več kot polovica slovenskih moških, je 31 let, kaže Evrostat.

In, ne, deset let študiranja ni privilegij, ampak stran metanje generacije. Zavestno, saj sta širjenje in podaljševanje študija tudi reševanje nezaposlenosti mladih. To priznanje je nedavno prišlo celo iz državnega vrha. Mlajših generacij država pač ne jemlje resno.

Sistem, prirejen le eni generaciji, smo v Sloveniji že videli po drugi svetovni vojni. Ko so tisti, ki so ga vzpostavili, pomrli, je razpadel. V demokraciji bo politično življenje osamosvojiteljske generacije nedvomno krajše, hkrati pa je očitno že vseeno predolgo. Generacija, ki zadnja leta resneje vstopa na trg dela, namreč že danes želi varne službe, dostopna stanovanja ter občutek socialne varnosti in samostojnosti. Zdaj pa lahko po diplomi le s čudenjem ugotavlja, da so cene najema ali nakupa nepremičnin pri nas take, da po študiju večini preostane le hotel mama.

Zaposlitve so, če sploh so, kratkoročne. Slabo polovico plače pa potem požre socialna država, ki je očitno namenjena neki drugi generaciji; prihodnost mladih ostaja odvisna predvsem od tega, kar je uspelo ustvariti generaciji staršev. Za povrh političnega in sindikalnega zastopstva za položaje, ki jih mladi izobraženci v gospodarstvu zasedajo, praktično ni. Tradicionalno zaščito uživajo delavci in upokojenci, medtem ko mlado generacijo v nekaterih primerih absurdno zastopa kar študentska organizacija. Ki pa ji znova nese le do diplome.

Zavedam se, da se to bere kot nehvaležno, razvajeno jadikovanje. Da je nekaterim mnogo, mnogo huje. A pozor! V nekaj letih bo v Sloveniji odrasla generacija prevzela ključne vzvode v državi. Smotrno bi bilo, da ji kdo roko ponudi že pred tem.

Objavljeno kot kolumna v sobotnem Žurnalu, dne 29. oktobra 2011

In kaj če ima prav Charlie Chaplin …

Video, ki ga je res treba videti, odlomek iz Velikega Diktatorja. Jup, prirejeno verzijo na Twitterju širijo Anonymous. Knjižim kot še en dokaz, da se da ideje širit in črpat tudi iz pop kulture.

Prepis govora tukaj.