Naši in hrvaški maratonci z Rehnom znova tečejo zadnji krog.
Govorjenje o zadnjih in dokončnih Rehnovih predlogih spominja na haaško renčanje Radovana Karadžića o obljubljeni imuniteti ameriškega diplomata Richarda Holbrooka. Ko so na vrsti zahtevna vprašanja, posamezniki na Balkanu dobijo mitske sposobnosti, njihova beseda postane močnejša od prava in resničnosti same.
Olli Rehn je (le) evropski komisar za širitev, Hrvaška pa prva v vrsti držav, ki bodo sprejete v EU. Rehnov interes je jasen, njegov domet omejen. Noben njegov predlog ne more vplivati na določitev meje, če za to ni izrecnega soglasja obeh vpletenih držav. Kot Finec in Evropejec se tudi ne nagiba zdaj na slovensko, zdaj na hrvaško stran – za Piranski zaliv mu je vseeno. Sklicevanje na papirnate zmaje, kot je Rehn, politične elite prikladno odvezuje odgovornosti za morebiten klavrn izkupiček pogajanj. Tako kot naj bi Karadžića odgovornosti za zločine v BiH odvezal Holbrooke. Mejne črte ne riše Rehn, ampak to
počneta državi sami.
Objavljeno v Žurnalu24, dne 16. junija 2009
To ni političn blog 