Zbuja se sredi noči, prepotena in v krikih.
Ščipa se in si dopoveduje, da je človeška in odprta in združena in da morje na njene prelepe peščene plaže ne pljuva trupel in da če jih že, da to ni njena krivda in da je povsem normalno, da sta tista zgornja zoba naenkrat tako špičasta.
Razlage, zakaj se bo Jon Stewart upokojil, se zdijo privlečene za lase in žalostno je, da so ob obhodu očeta sodobne medijske skepse v ZDA mediji pokazali tako malo skeptičnosti.
Stewart je začel novo medijsko zvrst, ampak mu je, tako kot svoje kariere, v zadnjih letih preprosto ni uspelo nadgraditi. Neuspela filmska kariera, neuspelo vodenje Oskarjev, ne najbolj uspešen poskus v režiserskih vodah, pika na i pa sta morala biti genialna nadgradnja Stewartovega žanra s strani Johna Oliverja na HBO in izbira njegovega učenca, genialnega Stephena Colberta za voditelja, ki bo nadomestil Davida Lettermana.
Znova iz vseh strani pada, tako po homoseksualcih kot po Cerkvi. Obe politični opciji s politiko deli in vladaj pri svojih volilcih brez truda pridobivata legitimnost, za katero bi sicer morali kaj pokazati.
Je pa desnica tokrat poleg dveh skrajnih možnosti, ki jih imamo volilci po navadi za izbiro, oblikovala še lažno tretjo možnost. Ljudje se po liniji najmanjšega odpora najraje odločamo za zmerne opcije; desnica je zato eno od dveh diskriminatornih možnosti preoblekla v zmerno.
Nehajmo se pretvarjati, da je boj za obstoječe pravice boj za pravice vseh.
Za stabilno življenje človek potrebuje vsaj obet primernega prebivališča in službe, poleg tega pa občutek, da lahko oboje tudi obdrži.
Če je vnaprej jasno, da to ni možno, je njegov status status večne materialne odvisnosti od predhodnih generacij. Vsak zaslužek je za sproti, za plačevanje najemnin, položnic, davkov, prispevkov in sprotnih stvari, ki si jih, ko kmalu spet ne bo imel službe, ne bo mogel privoščiti.
Zakaj bi milenijci plačevali socialno državo, če pa živimo v razmerah skrajnega kapitalizma?
“Mogoče ne bom nikoli razumel, kaj je internet, ampak ti ne boš nikoli razumel, kaj je pokojnina,” se glasi milenijski generaciji namenjeni vic.
Dobro izhodišče za razumevanje slovenskega družbenega reda; starejše generacije so računale na nepremičnine, službe in pokojnine. Milenijska generacija pa naj računa na kickstarter, začasna dela in letalsko karto za tujino.
Medtem ko to bereš, z vrha naprave vate zre leča kamere, kateri pač moraš zaupati, da ne snema.
Nedavno se je na spletu pojavila stran, ki predvaja posnetke s 73.000 spletnih kamer po svetu, tudi iz Slovenije. Lani so razbili hekersko mrežo, odgovorno za nameščanje creepwara na več tisoč računalnikov, med drugim so z lastno kamero golo slikali in izsiljevali najstniško miss ZDA. Ranljivost na brskalniku Chrome je hekerjem več let omogočala špeganje v sobe uporabnikov, po potrebi pa naj bi se spletnih kamer posluževala tudi FBI in NSA. Tako je. V 21. stoletju nam naprav, ki poslušajo, kaj govorimo, nas locirajo na nekaj metrov natančno in nas snemajo od spredaj in od zadaj niso podtaknili Stasi, KGB, UDBA ali CIA. Kot izraz osebnosti smo jih previdno izbrali, jih obročno odplačujemo ter redno vzdržujemo sami.
S Sopranovimi je vzorne, pozitivne, osladne like zamenjal kriminalec. Morilec. Prešuštvovalec. Boss.
Ampak, pazi, še vedno mafijozo, ki mu je izbira kariere povzročila tesnobne napade. Ga silila, da se spoveduje psihiatrinji. V tem je keč. To ga je naredilo človeškega … gledljivega. Hej, človek je morilec, ampak ni psihopat. Človek ima vest.
Z družabnimi omrežji smo vsi postali mikro uredniki, ki svojim znancem posredujemo novice, ki se nam zdijo zanimive. Žal pa se hitro lahko zgodi, da nevede širimo znanstvene neresnice ali pa v glavah prijateljev ubijemo kakšno še živečo pomembno osebnost. Sam se pri objavljanju zato skušam držati spodnjih napotkov. Zbral sem jih, če morda še komu pridejo prav.
Težava s citati na spletu je, da nikoli ne veš, ali so res avtentični. – Abraham Lincoln
Cilj preverjanja novice za objavo na družabnih omrežjih je, da jo najdeš objavljeno na spletni strani, ki ji zaupaš. Bolj kot je novica pomembna, bolj kredibilen vir potrebuješ. Vzemimo globalni dogodek, kot je smrt pomembne osebnosti. Če lahko tako novico potrdiš na straneh kot so na primer BBC ali Reuters, potem jo objavi, sicer ne. Če gre za manj pomembno novico, jo pogooglaj v angleščini in poglej, če jo je objavil kateri od po tvojem mnenju zaupanja vrednih svetovnih medijev. Ko gre za pomembne novice iz Slovenije je najbolj dosledna STA, če novice tam ni, jo poizkusi najti na portalu katere od slovenskih medijskih hiš.
Posebej pazi, da ne nasedaš portalom, ki objavljajo parodične, lažne novice. Najbolj znan v angleščini je The Onion, tovrstni portali pa obstajajo tudi v slovenščini in hrvaščini. Pogosto delujejo kot prave novičarske strani. Rdeča luč naj se ti prižge, če se zdi nekaj preveč neverjetno, da bi bilo resnično. Da gre za šaljiv portal, boš verjetno lahko razbral tudi pri opisu spletne strani (About, O nas, O portalu ipd.). Tip portala lahko pogosto preveriš na Wikipediji.
Vedno preveri, kdaj je bila novica objavljena. Stare novice lahko temeljijo na zastarelih podatkih, govorijo o težavi, ki je že razrešena, ali pa vsebujejo napoved, za katero je že jasno, da se ni uresničila.
Predvsem pri novicah, ki se tičejo slovenske politike, je včasih potrebno upoštevati, kam se posamezna medijska hiša nagiba. Če meniš, da bil lahko slovenski medij, katerega članek želiš posredovati, izrazito politično opredeljen, si poglej, katera politična opcija je na prvi strani portala najbolj obravnavana in predvsem kakšen je odnos do nje. Če je odnos izrazito enoznačen, imaš odgovor.
V nekaterih krogih je postala pogosta praksa pošiljanje “ekskluzivnih” novic prek elektronske pošte. Tudi v tem primeru velja, da je novica relevantna le v primeru, če jo lahko preveriš na portalu, ki mu zaupaš. To, da se novica v formatu elektronske pošte sklicuje na kredibilen vir (zdravnike, strokovnjake, obveščene ljudi, “ameriškega novinarja” ipd.) ne pomeni nič, če tega ne morete preveriti.
Študij pri nas (sploh kakšno družboslovje), ustvarja pri mladih katastrofalne iluzije. Na trgu je tako na desettisoče ljudi z diplomami, ki imajo v očeh delodajalca povsem primerljive sposobnosti.
Razne komunikologije, filozofije, ekonomije, organizacije dela ipd. proizvajajo praktično identičen kader, ki je v osnovi ravno nekako primeren za pisarniško okolje: so inteligentni, računalniško pismeni, sposobni so napisati slovnično pravilen e-mail, znajo angleško, sposobni so konstruktivno sodelovati na sestankih, komunicirati s strankami … to pa je, kar so odnesli od izobrazbe, nekako to. Ostalo se da na funkcionalnem nivoju priučiti v treh mesecih.
Sedaj pa se postavi v vlogo delodajalca: če potrebujem nekoga zgolj z omenjenimi sposobnosti, ga seveda ne bom plačal več kot toliko, za kolikor je pripravljen delati najcenejši še primeren; seveda ga ne bom zaposlil, če jih za njim v vrsti stoji nepregledna množica, ki so pripravljeni delati honorarno; seveda ga bom odpustil, če si ga ne morem privoščiti, ker lahko jutri spet najdem novega. Ko objavim delo, bom dobil vsaj sto, če ne tisoč prijav. Seveda bom zaposlil nekoga, ki ga poznam ali mi ga je nekdo priporočil, ker mi je v osnovi vseeno, koga vzamem, mi bo pa morda kdo sedaj dolžan uslugo oz. zanj odgovarja tisti, ki mi ga je priporočil.
Primer, o katerem govoriš, tako žal ni omejen samo na študente; pred tem scenarijem te ne ščiti niti redna zaposlitev. Stvari se bodo seveda spremenile – ampak kot kaže, še bistveno na slabše.
Ne vem, kaj študiraš, ampak statistično je zelo verjetno, da ti magisterij ali doktorat ne bo prav nič pomagal pri zaposlitvi oziroma ti bo, če nimaš stvari napeljanih vnaprej in nimaš delovnih izkušenj, verjetno še škodil. Pri sebi se vprašaj; za kaj bi me delodajalec zaposlil? Kaj znam bolje, kot kdo drug? Kako mu lahko prinesem toliko denarja, kolikor ga stanem? In morda najpomembneje; bi na mestu delodajalca sama vzela ravno sebe in kako dobro bi se pri tem plačala (upoštevaj bruto zneske)?
Če nimaš prepričljivega odgovora na ta vprašanja, bodo edine službe, na katere ciljaš, tiste, kjer bodo med petsto kandidati iskali generičnega zaposlenega, ki bo najbolj poln mladostnega elana in bo delal za najmanj denarja. Diplome in doktorati gor ali dol. Podjetja v Sloveniji večinoma krvavijo in če te bodo videla kot strošek, ki se ne povrne, nimajo nikakršnega manevrskega prostora, da bi skrbela za tvojo dobrobit.
Ključni generacijski križ je logika študija in študentsko razmišljanje, češ, saj sedaj smo pa špica generacije, starši in okolica ne pričakujejo drugega, kot da končam študij, potem bo pa že služba pa stanovanje pa družina. In potem se po diplomi celotna generacija vpiše še na magisterij in si podaljša iluzijo še za nekaj let. Ko konča, pa šok. Dokler si lahko rečeš “študent” se zdi vse v redu; dejstvo pa je, da si po 23. letu ne glede na status predvsem “reven odrasli človek.”
In kaj lahko še storiš?
Ne vem, koliko sem primeren, da delim tovrstne nasvete, ampak jaz bi ti predlagal, da se za začetek poglobiš vase in se podrobno stestiraš; v čem si dejansko dobra, kaj si dejansko želiš? Razne brezplačne karierne teste, ki se po mojih izkušnjah pokažejo kot presenetljivo natančni, najdeš tudi na spletu.
Kaj te veseli (ali te je veselilo) kot hobi, bi lahko bila prihodnost v tem? Kakšne karakterne lastnosti imaš, ti pri željenem poklicu koristijo ali škodijo? Kako ambiciozen človek si – želiš priti do spodobnega življenja ali na vrh sveta? Ko to ugotoviš, v skladu z novo ugotovitvami naboru že dobljenih dodaj nova znanja, ki jih drugi morda nimajo, trg pa jih potrebuje. Če te pri željenih delih izloči slabo znanje nemščine, se ti verjetno bolj splača izpiliti nemščino kot pa se učiti za izpit iz socialne pedagogike.
Še en talent, ki ga imamo diplomanti naše generacije je namreč učljivost, ki pa je pogosto ne znamo uporabiti sebi v prid.
Če ne najdeš odgovora, zakaj bi delodajalec med deset tisoči kandidatov vzel ravno tebe, ga tudi on verjetno ne bo. Nikakor ne gre za študentski problem; nasprotno, pogosto se (v realnem sektorju, seveda) odpušča ravno predobro plačane zaposlene, ki ne upravičijo plače in se jih nadomešča s honorarci in študenti. Edini srednjeročni odgovor, ki ga jaz vidim je, da postaneš v nečem, kar te zanima, te motivira, ti karakterno ustreza in kar hkrati delodajalci potrebujejo (in so za to pripravljeni plačati), res dobra. In ne vztrajaj v panogi, če ni perspektivna, s tem ne koristiš nikomur.
Delovanje trga dela se ne bo spremenilo čez noč in če se boš pri 26. obremenjevala z njim, boš zamudila življenje. Najbolje ga korigiraš, če se mu prilagodiš.
Zapis je bil mišljen kot odgovor na Izpoved odpuščene študentke o resničnem stanju na trgu dela.
V praksi je nastal zapis, katerega si želim, da bi prebral, ko sem se pri 26. letih ukvarjal s podobnimi težavami.
Da nobelovo nagrado za mir dobi EU se zdi podobno nebulozno, kot ko je to nagrado prejel predsednik ZDA Barack Obama, preden je sploh uspel karkoli storiti.
Ne bi rekel, da je čisto tako. Prvič, tudi nagrada Obami ni bila čisto napačna. Četudi ni na videz storil ničesar. Če pogledamo celovito, je storil ogromno: izzval in premagal je politiko Georga Busha. Samo s tem, da se je podal v bitko in zmagal, je zagotovo naredil ogromen doprinos miru. Da, morda bi uspelo komu drugemu in ne, ni bil predsednik v miru ali celo miroljuben predsednik, je pa vsaj ustvaril občutek, da je v Beli hiši znova zavladal razum. Ki se ne bo postavljal proti vsemu svetu in začenjal novih vojn za izrazito lastno korist. Precejšen dosežek in verjetno najbolj trajen in konkreten doprinos k miru tistega leta. Ampak sem že zašel …
Torej, EU. Na srečo sem si danes le prišel na tekoče, kdo se sploh omenja za letošnjega dobitnika in ven mi je najbolj skočila EU. Čeprav se ni omenjala za favorita, se je zdelo nekako logično. Za trenutek odmislite evrokrate. Ja, res je, osnova EU so $$$, pardon, €€€, kot je to pri praktično vsaki drugi stvari. Ampak da lahko Evropa trguje, mora v njej vladati mir. Kupljen, neoliberalni mir, če je treba, ampak mir. Ne zdi se mi narobe, da je Norveški odbor za Nobelovo nagrado ta trenutek izbral, da opomni, da je EU dejansko tudi garant miru.
S krizo je EU zmanjkalo korenja in pričela je vihteti palico, kar maje podporo njenemu obstoju. Marsikdo že dela ekonomske računice, ali bi v njegovi državi bolje živeli z ali brez EU. Podobne računice so se delale tudi ob razpadu Jugoslavije. Tudi tam pa ni šlo le za blagostanje in podobno kot EU je bila tudi Jugoslavija poleg projekta prosperitete tudi projekt miru na področju. Slabe gospodarske razmere so pripeljale do točke, ko so ostale le še ekonomske računice v kombinaciji z najnižjimi čustvi. In potem je počilo.
Na blagostanju utemeljeni evropski mir je vsaj v nekaterih delih ogrožen. Standard ponekod že kar nekaj let pada, najhujše pa še pride. Bližnja prihodnost niti ne namiguje več na upanje ali hitre rešitve. Ljudje izgubljajo(mo) živce, enoznačno dojemanje optimalnega in prihodnosti, kar je bilo hrbtenica evropskemu projektu, je pod velikim vprašajem. Brez strahu in vmešavanjem politikov in evrokratov pa je treba v tej enačbi preprosto upoštevati element miru, ki je bil, tako kot posledica Jugoslovanskega tudi posledica Evropskega združevanja.
Zgodovina se ne konča, le včasih se zamrzne ali upočasni. Bi Jugoslavija počila tako krvavo kot je, če bi, recimo leta 1989, dobila nobelovo nagrado za mir?
To ni političn blog 