Da nobelovo nagrado za mir dobi EU se zdi podobno nebulozno, kot ko je to nagrado prejel predsednik ZDA Barack Obama, preden je sploh uspel karkoli storiti.
Ne bi rekel, da je čisto tako. Prvič, tudi nagrada Obami ni bila čisto napačna. Četudi ni na videz storil ničesar. Če pogledamo celovito, je storil ogromno: izzval in premagal je politiko Georga Busha. Samo s tem, da se je podal v bitko in zmagal, je zagotovo naredil ogromen doprinos miru. Da, morda bi uspelo komu drugemu in ne, ni bil predsednik v miru ali celo miroljuben predsednik, je pa vsaj ustvaril občutek, da je v Beli hiši znova zavladal razum. Ki se ne bo postavljal proti vsemu svetu in začenjal novih vojn za izrazito lastno korist. Precejšen dosežek in verjetno najbolj trajen in konkreten doprinos k miru tistega leta. Ampak sem že zašel …
Torej, EU. Na srečo sem si danes le prišel na tekoče, kdo se sploh omenja za letošnjega dobitnika in ven mi je najbolj skočila EU. Čeprav se ni omenjala za favorita, se je zdelo nekako logično. Za trenutek odmislite evrokrate. Ja, res je, osnova EU so $$$, pardon, €€€, kot je to pri praktično vsaki drugi stvari. Ampak da lahko Evropa trguje, mora v njej vladati mir. Kupljen, neoliberalni mir, če je treba, ampak mir. Ne zdi se mi narobe, da je Norveški odbor za Nobelovo nagrado ta trenutek izbral, da opomni, da je EU dejansko tudi garant miru.
Nobelova za mir Jugoslaviji 1989
S krizo je EU zmanjkalo korenja in pričela je vihteti palico, kar maje podporo njenemu obstoju. Marsikdo že dela ekonomske računice, ali bi v njegovi državi bolje živeli z ali brez EU. Podobne računice so se delale tudi ob razpadu Jugoslavije. Tudi tam pa ni šlo le za blagostanje in podobno kot EU je bila tudi Jugoslavija poleg projekta prosperitete tudi projekt miru na področju. Slabe gospodarske razmere so pripeljale do točke, ko so ostale le še ekonomske računice v kombinaciji z najnižjimi čustvi. In potem je počilo.
Na blagostanju utemeljeni evropski mir je vsaj v nekaterih delih ogrožen. Standard ponekod že kar nekaj let pada, najhujše pa še pride. Bližnja prihodnost niti ne namiguje več na upanje ali hitre rešitve. Ljudje izgubljajo(mo) živce, enoznačno dojemanje optimalnega in prihodnosti, kar je bilo hrbtenica evropskemu projektu, je pod velikim vprašajem. Brez strahu in vmešavanjem politikov in evrokratov pa je treba v tej enačbi preprosto upoštevati element miru, ki je bil, tako kot posledica Jugoslovanskega tudi posledica Evropskega združevanja.
Zgodovina se ne konča, le včasih se zamrzne ali upočasni. Bi Jugoslavija počila tako krvavo kot je, če bi, recimo leta 1989, dobila nobelovo nagrado za mir?
To ni političn blog 