Boj za avtorske pravice ali protireformacija?

Ob v zadnjem času okrepljenih zakonodajnih pritiskih k spoštovanju avtorskih del je bilo spletno piratiziranje glasbe in filmov pogosto označeno kot nepomemben ali celo otročji del celotne razprave. Pa je res?

Ne delajmo se neumne, staro in mlado pri nas že kakšno desetletje večino filmov in glasbe dobi preko piratskih spletnih strani.

Pod Alpami je piratstvo še posebej privlačno. Če ste ljubitelj nadaljevank, boste na spletu te v visoki resoluciji našli nekaj ur po tem, ko jih prvič predvajajo v ZDA. Torej jih lahko gledate po istem urniku kot čez lužo. Nič več polletnega, letnega ali desetletnega zamika in nobene možnosti, da bi ta posamezni del že pogledali. Ker je bil del včeraj pač predvajan prvič. Poleg tega je še v visoki ločljivosti (HD). Amerika.

Kako je s filmi, vemo vsi, in to že dolgo. Zadnjih pet let je največja, najhitrejša in najbolj kvalitetna izbira filmov ravno na piratski strani spleta. Ob vse bolj intenzivnem zlivanju med računalniki in novimi, ogromnimi LCD-televizorji ter ob vse hitrejših internetnih povezavah filmi s spleta postajajo gurmanska poslastica. Nič reklam in nič zdolgočasenega gledanja že desetič istega filma v nizki kvaliteti na TV.

Sploh zabavna pa je pri nas glasba. Še na iTunes lahko pri nas kupujemo šele nekaj mesecev. Poleg tega imamo absurde, kot je YouTube, kjer se po vzoru MTV za promocijo uradno objavljajo številni videospoti. Zavrtiš si ga lahko kjerkoli, kadarkoli in kolikokrat hočeš. Razlika od pesmi v obliki mp3 je torej le v načinu predvajanja. Torej, če z mobilca poslušam glasbo s strani Vevo na YouTube je to legalno, če pa si iz istega spota izluščim mp3 in ga predvajam na istem mobilcu, pa kršim avtorske pravice? Dajte no.

Da ne omenjam zadnjega lapsusa, ko je še Vevo, za katerim stojijo borci proti piratstvu Sony Music, EMI in Universal Music, na svoji stojnici na Sundanceu “nevede” piratsko predvajal tekmo lige NFL.

Piratstvo, višek tehnološke naprednosti

Argument za ali proti piratstvu pri nas ni le vprašanje plačevanja za avtorska dela, ampak tudi vprašanje izrabe sodobnih tehnologij in udobnosti. Da pri zaračunavanju ne omenimo neupoštevanja povečane uporabe digitalnih vsebin v primerjavi s klasičnimi in odsotnost fizičnih stroškov njihove distribucije.

Zakaj bi morali gledati manj filmov, nadaljevank ali mp3-jev, kot smo jih vajeni? Naj se trg prilagodi in ceno zniža glede na povečano količino. Stroškov na posamezni izvod ni, zaslužek pa bo na koncu enak oziroma bistveno večji. Kje pa je škoda, če vsi gledamo vse filme?

Povedano drugače, z zaprtjem piratskih pipic bi Slovenci tehnološko preprosto nazadovali, saj legalne tehnologije, modeli zaračunavanja in razlikovanje po regijah preprosto niso več prilagojeni sodobnim (slovenskim) odjemalcem različnih avtorskih del. Ljudi v 21. stoletju k “pravi veri” pač ne moreš več vrniti z zažiganjem Biblij.

En sam del gospodarja prstanov v BluRay formatu stane pri nas okoli 30 evrov. Lepo prosim. S tem, da mora vsak sam investirati v tehnologijo predvajanja.

Poštena cena za enkratno (ali pa neomejeno, koliko filmov pa realno pogledate več kot enkrat?) predvajanje s spleta snetega filma bi bila, čez palec, kakšna dva evra, za nadaljevanko en evro. Karta za kino je okoli pet evrov, pa je vsa tehnologija predvajanja njihova. Lahko pa bi na primer imeli tudi mesečni pavšal za bolj zagrete odjemalce. Časi vinilk so minili.

Komentar je objavljen tudi na zurnal24.si

Življenje, razlika med logičnim in dejanskim?

Kaj se zgodi, ko se nekaj zgodi ali ne zgodi čeprav se po nobeni logiki ne bi smelo ali pa bi se po vsaki moralo? Življenje.

Oziroma “tko je”, “takle mamo”, “tako je življenje”. Ultimativni izgovori, včasih edini, ki zaležejo. Zakaj se ne izzide? Zato. Ker se v življenju kdaj stvari pač same po sebi ne.

Ampak hej, kaj taki izgovori povedo o odnosu do logike bivanja ali življenja samega? “Nekaj bi se moralo zgoditi, pa se ne, to je življenje.” Torej A + B = C, razen takrat, ko ni?

Keč v stvareh, ki niso to, kar ti misliš, da veš, da so? Sliši se sprejemljivo, ampak potem izhajamo iz predpostavke, da lahko pač vedno kaj spregledaš. In da si torej nikoli ne zaupaš glede tega, ali si ali nisi česa spregledal. In če kaj spregledaš, A v resnici ni A in B v resnici ni B. Torej se nikoli nista mogla sešteti v C.

V tem primeru odpade vsako zanašanje na logiko. In pridemo do brutalnega primera tavtologije; življenje = življenje, bit = bit in to je to. Ne velja nobena druga enačba, odpade vsaka dedukcija. V končni fazi je namreč življenje le življenje in pojasni le samo sebe.

Pojasnjevati dogodke ali nedogodke s tem, da je nelogičnost lastna življenju, dolgoročno morda le ni najbolj posrečena tolažba. Življenje naj bo vsaj v naših percepcijah le življenje, ko gre kaj narobe, pa naj gre narobe s konkretnim razlogom. Ali pa sploh ne gre.